Lipa ozelenela je…
Lipa v slovenskem ljudskem, duhovnem in državotvornem izročilu
Lipa ozelenela je…
Analiza simbolov vgrajenih v Prešernov spomenik na osrednjem ljubljanskem trgu je pokazala na bogato duhovno dediščino predkrščanskih tradicij na slovenskem ozemlju, o kateri pričajo tudi nekatere jasne vrstice Prešernovega Krsta pri Savici.
Prešernova lipa
Tik pred oddajo članka »Tročan resnice« za majske Misterije, ki govori o tej simboliki, sem pri fotografiranju Prešernovega spomenika naletela še na to pomembno upodobitev, ki doslej ni bila omenjena in videna. Ni nenavadno, da je ostala tako skrita, saj je komajda opazna s strani, od koder verjetno malokdo opazuje spomenik. V resnici niti med fotografiranjem spomenika s te pozicije nisem razbrala celote, sicer opaženega reliefnega vzorca. Kasneje se je izkazalo, da je ta relief krošnja drevesa. Deblo in korenine so še bolj neizrazite in tudi med slikanjem niso bile opažene. Šele med pregledovanjem in zbiranjem fotografij se mi je pred očmi izrisala podoba cele lipe, od korenin do krošnje. Podoba drevesa na spomeniku sicer sama po sebi na prvi pogled ne daje točnega odgovora na vprašanje, katere vrste drevo je upodobljeno. Le ko bolj natančno pogledamo krošnjo, lahko vidimo, da so listi značilne srčaste oblike, kot jih ima lipa. Da pa lahko s popolno gotovostjo zaključimo, da gre res za lipo, pa se da razbrati iz zapisnikov odbora za postavitev Prešernovega spomenika, kjer so sprejemali finančni načrt izvedbe. Tam sta bili predvideni celo dve lipi - ena vklesana v skalo in ena vlita v bron poleg podobe Prešerna. Slednjo, kot vse kaže, so pri končni izvedbi opustili. Seveda tudi upodobitev lipe, v kontekstu že opisane sporočilnosti celotnega spomenika, ni naključna. Za Slovence ima to drevo že tisočletja poseben pomen.
Sveto drevo skupnosti
Zaradi mogočnosti in dolgoživosti je bila lipa za Slovence od nekdaj sveto drevo. S svojo častitljivo starostjo, ki jo lahko doseže, je tudi simbol večnosti. Nekatere naj bi živele tudi 1200 let. V Sloveniji je menda kar nekaj »več-stoletnic«, najstarejša pa naj bi imela okoli 700 let. Lipa je bila nekoč zasajena ob vsaki vaški cerkvi, na grajskih dvoriščih ter na vaških in mestnih trgih. Bila je pomemben center vsake skupnosti. Pod njeno krošnjo so bili kamnita miza in sedeži, običajno tudi vodnjak. Tam so se zbirali člani skupnosti in se dogovarjali o skupnih zadevah. V predkrščanskih časih se je pod lipo obravnavalo tudi manjše spore. Pravica se je delila v skladu z nadnaravnim in božjim Prav, kot so določali stari slovenski običaji in navade »consuetudo sclavorum«. Pravde pod lipo so bile sestavni del karantanskega oziroma slovenskega prava (»istituto sclavenica«), kot ga imenujejo zgodovinski viri. Pod vaško lipo so prirejali tudi praznovanja in plese. Najbolj znan je rej pod lipo, ki ga še vedno prirejajo na Koroškem.
Lipa zmage in miru
Po slovenskem ljudskem izročilu so lipe sadili tudi ob posebnih priložnostih. Najstarejše takšne lipe so »turške lipe«, posajene v času turških vpadov, na krajih, kjer so bili Turki premagani ali od koder so bili pregnani. Francoski cesar Napoleon Bonaparte pa je v času ilirskih provinc okoli leta 1810 ob svoji poroki z avstrijsko princeso Mario Luizo zasadil znameniti drevored «Napoleonovih lip« pri Logatcu. V slovenski legendi o kralju Matjažu je poleg Matjaža osrednja figura lipa. Kralj Matjaž pooseblja slovenski narod, lipa pa korenine, h katerim se mora narod vrniti, če želi ne le preživeti, temveč živeti svobodno, srečno in zadovoljno. Poseben simbolni pomen, povezan z nastankom slovenske državnosti, ima lipa, ki je bila na dan razglasitve slovenske neodvisnosti in državne suverenosti Republike Slovenije zasajena na Trgu republike pred slovenskim parlamentom.
Prebujanje srca naroda
V obdobju narodnostnega prebujanja Slovencev in njihove rastoče narodne zavesti je postala lipa eden od simbolov slovenstva. Lipovi listi so ovijali žitno klasje v slovenskem pred-osamosvojitvenem grbu v obdobju Ljudske, kasneje Socialistične republike Slovenije kot federalne enote nekdanje Jugoslavije. Izrazito sporočilo so lipovi listi dobili v oglaševalski akciji »Slovenija, moja dežela« v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ki je bila zasnovana za potrebe promocije slovenskega turizma, vendar je te okvire prerasla in je s svojo vsakodnevno prisotnostjo na televizijskih ekranih in številnih plakatih po Sloveniji spontano postala znanilec samozavestnejše Slovenije. Po nekaterih poznejših interpretacijah naj bi to prispevalo k drži, ki je vodila v slovensko osamosvojitev na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Neposredno pred osamosvojitvijo Slovenije je nastal tudi predlog uvedbe lastne slovenske valute, imenovane lipa. Pomemben simbol, ki je že v desetletju pred osamosvojitvijo Slovenije nakazoval utrjevanje njene državnosti, je bila tudi postavitev obeležja GEOSS pri Vačah nad Litijo leta 1982, ki je označevalo geometrično središče Slovenije in predstavljalo njeno težišče. Tam je bila že leto prej zasajena tudi lipa, ki je v teh desetletjih zrasla že v mogočno drevo.
Lipa ozelenela je…
Analiza simbolov vgrajenih v Prešernov spomenik na osrednjem ljubljanskem trgu je pokazala na bogato duhovno dediščino predkrščanskih tradicij na slovenskem ozemlju, o kateri pričajo tudi nekatere jasne vrstice Prešernovega Krsta pri Savici.
Prešernova lipa
Tik pred oddajo članka »Tročan resnice« za majske Misterije, ki govori o tej simboliki, sem pri fotografiranju Prešernovega spomenika naletela še na to pomembno upodobitev, ki doslej ni bila omenjena in videna. Ni nenavadno, da je ostala tako skrita, saj je komajda opazna s strani, od koder verjetno malokdo opazuje spomenik. V resnici niti med fotografiranjem spomenika s te pozicije nisem razbrala celote, sicer opaženega reliefnega vzorca. Kasneje se je izkazalo, da je ta relief krošnja drevesa. Deblo in korenine so še bolj neizrazite in tudi med slikanjem niso bile opažene. Šele med pregledovanjem in zbiranjem fotografij se mi je pred očmi izrisala podoba cele lipe, od korenin do krošnje. Podoba drevesa na spomeniku sicer sama po sebi na prvi pogled ne daje točnega odgovora na vprašanje, katere vrste drevo je upodobljeno. Le ko bolj natančno pogledamo krošnjo, lahko vidimo, da so listi značilne srčaste oblike, kot jih ima lipa. Da pa lahko s popolno gotovostjo zaključimo, da gre res za lipo, pa se da razbrati iz zapisnikov odbora za postavitev Prešernovega spomenika, kjer so sprejemali finančni načrt izvedbe. Tam sta bili predvideni celo dve lipi - ena vklesana v skalo in ena vlita v bron poleg podobe Prešerna. Slednjo, kot vse kaže, so pri končni izvedbi opustili. Seveda tudi upodobitev lipe, v kontekstu že opisane sporočilnosti celotnega spomenika, ni naključna. Za Slovence ima to drevo že tisočletja poseben pomen.
Sveto drevo skupnosti
Zaradi mogočnosti in dolgoživosti je bila lipa za Slovence od nekdaj sveto drevo. S svojo častitljivo starostjo, ki jo lahko doseže, je tudi simbol večnosti. Nekatere naj bi živele tudi 1200 let. V Sloveniji je menda kar nekaj »več-stoletnic«, najstarejša pa naj bi imela okoli 700 let. Lipa je bila nekoč zasajena ob vsaki vaški cerkvi, na grajskih dvoriščih ter na vaških in mestnih trgih. Bila je pomemben center vsake skupnosti. Pod njeno krošnjo so bili kamnita miza in sedeži, običajno tudi vodnjak. Tam so se zbirali člani skupnosti in se dogovarjali o skupnih zadevah. V predkrščanskih časih se je pod lipo obravnavalo tudi manjše spore. Pravica se je delila v skladu z nadnaravnim in božjim Prav, kot so določali stari slovenski običaji in navade »consuetudo sclavorum«. Pravde pod lipo so bile sestavni del karantanskega oziroma slovenskega prava (»istituto sclavenica«), kot ga imenujejo zgodovinski viri. Pod vaško lipo so prirejali tudi praznovanja in plese. Najbolj znan je rej pod lipo, ki ga še vedno prirejajo na Koroškem.
Lipa zmage in miru
Po slovenskem ljudskem izročilu so lipe sadili tudi ob posebnih priložnostih. Najstarejše takšne lipe so »turške lipe«, posajene v času turških vpadov, na krajih, kjer so bili Turki premagani ali od koder so bili pregnani. Francoski cesar Napoleon Bonaparte pa je v času ilirskih provinc okoli leta 1810 ob svoji poroki z avstrijsko princeso Mario Luizo zasadil znameniti drevored «Napoleonovih lip« pri Logatcu. V slovenski legendi o kralju Matjažu je poleg Matjaža osrednja figura lipa. Kralj Matjaž pooseblja slovenski narod, lipa pa korenine, h katerim se mora narod vrniti, če želi ne le preživeti, temveč živeti svobodno, srečno in zadovoljno. Poseben simbolni pomen, povezan z nastankom slovenske državnosti, ima lipa, ki je bila na dan razglasitve slovenske neodvisnosti in državne suverenosti Republike Slovenije zasajena na Trgu republike pred slovenskim parlamentom.
Prebujanje srca naroda
V obdobju narodnostnega prebujanja Slovencev in njihove rastoče narodne zavesti je postala lipa eden od simbolov slovenstva. Lipovi listi so ovijali žitno klasje v slovenskem pred-osamosvojitvenem grbu v obdobju Ljudske, kasneje Socialistične republike Slovenije kot federalne enote nekdanje Jugoslavije. Izrazito sporočilo so lipovi listi dobili v oglaševalski akciji »Slovenija, moja dežela« v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ki je bila zasnovana za potrebe promocije slovenskega turizma, vendar je te okvire prerasla in je s svojo vsakodnevno prisotnostjo na televizijskih ekranih in številnih plakatih po Sloveniji spontano postala znanilec samozavestnejše Slovenije. Po nekaterih poznejših interpretacijah naj bi to prispevalo k drži, ki je vodila v slovensko osamosvojitev na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Neposredno pred osamosvojitvijo Slovenije je nastal tudi predlog uvedbe lastne slovenske valute, imenovane lipa. Pomemben simbol, ki je že v desetletju pred osamosvojitvijo Slovenije nakazoval utrjevanje njene državnosti, je bila tudi postavitev obeležja GEOSS pri Vačah nad Litijo leta 1982, ki je označevalo geometrično središče Slovenije in predstavljalo njeno težišče. Tam je bila že leto prej zasajena tudi lipa, ki je v teh desetletjih zrasla že v mogočno drevo.
Najstarejša slovenska lipa
Najstarejša lipa na Slovenskem, je Najevska lipa na Ludranskem vrhu nad Črno na Koroškem. Imenuje se po domačiji, na kateri je zrasla. Stara je več kot 700 let, čeprav njene starosti ni mogoče natančno določiti, ker je njeno deblo, ki po obsegu meri nad deset metrov, votlo in ni mogoče prešteti letnic njene rasti. Avgusta leta 1991, le mesec dni po razglasitvi neodvisnosti Slovenije, je bilo pod to lipo prvo srečanje slovenskih državnikov, ki naj bi z obiskom teh krajev ter z druženjem s tamkajšnjimi prebivalci ohranjali izročilo prvobitne demokracije v vaških in mestnih skupnostih, v kateri ostaja oblast kar najtesneje povezana z ljudstvom ter hkrati zavezana odprtemu dialogu s političnimi nasprotniki oziroma z vsakokratno opozicijo. Lipa, katere široka krošnja obvladuje prizorišče teh srečanj, simbolizira nujnost, da se demokracija vrača k svojim izvorom, ter da današnji državniki v družbi z običajnimi državljani sami sebe in drug drugega preizprašujejo o svoji zavezanosti njenim temeljnim vrednotam.
Ezoterični in zdravilni pomen lipe
Po svojih energijskih značilnostih ima lipa s svojo mogočnostjo, pa tudi s svojimi specifičnimi kvalitetami zaščitno moč. S svojo visoko vibracijo resonira z višjimi stanji zavesti in na ta način ščiti in varuje pred vdori nižjih vplivov. Po svoji esencialni valovni dolžini resonira z vibracijo čiste in kozmične zavesti, kar sovpada z značilnostmi srčnega in grlnega energijskega središča. To pomeni, da njena bližina vpliva na kvalitete, ki jih želi napredujoči človek počasi razvijati; ljubezen, sočutje, razumevanje, odpuščanje, jasnost, čistost, veselje, mir, harmonija in dobrota. Odločilna stopnja tega razvoja je srčno središče, ki ustvarja ravnovesje moškega in ženskega principa ter ničto točko, kjer je hkrati polje neskončnih možnosti. Zato ni nenavadno, da predstavlja lipa med drugim, s svojo dolgoživostjo, tudi simbol neskončnosti in večnosti, s svojo simboliko srca, ki se izraža tudi z obliko listov pa tudi simbol duše, ki domuje v predelu srčnega središča in je povezana z večnim življenjem celotnega stvarstva. V tem polju neskončnih možnosti je tudi točka moči in uresničevanja želja, ki niso plod ega ampak višje resnice in višjega dobrega. Od zavedanja te resnice, ki se nahaja v samem srčnem središču, v biti vsake eksistence, ni daleč do tega, da se ta tudi izrazi navzven preko svobode govora, odločanja in uresničevanja skozi kozmično zavest v grlenem centru. Seveda se z dvigom zavesti v srčno središče dvignejo tudi stare srčne rane iz podzavesti in nezavednega, tako kot na osebnem tudi na kolektivnem nivoju in potrebujejo najprej obdobje zavedanja in sprejemanja, potem pa obdobje očiščenja, odpuščanja, ozdravitve in sprave. Šele potem je možen neoviran in stabilen obstoj na nivoju prepoznane identitete brez ponovnega padca navzdol na območje strahu in iz njega izvirajočih posledic. Kot prisotnost lipe zdravi in plemeniti človekovo srce na subtilnem energijskem nivoju, tako tudi izvlečki njenih cvetov pomirjajo srce in krepijo njegovo moč.
Legenda o Kralju Matjažu
»Kralj Matjaž je poražen na bojnem polju, kjer stoji lipa. Ostane mu le še toliko vojakov, da vsi skupaj najdejo prostor v senci te lipe. Z njimi se umakne v goro, ki zagrmi in jih zapre v votlino. Ko se bo Matjaževa brada devet krat ovila okrog kamnite mize, se bo skupaj s svojimi zvestimi vojaki zbudil. To se bo zgodilo tedaj, ko bo na svetu največja stiska, prišle bodo vsakovrstne nadloge in draginja bo prekipela do viška. Slovenskih rodoljubov bo ostalo le še toliko, da se bodo razvrstili v senci ene lipe. Ko bo napočil Matjažev čas, bo na božični večer pred njegovo votlino zrasla lipa. Ozelenela bo in zacvetela tako sladko, da bo vso okolico napolnila s prijetno vonjavo. Cvetela pa bo samo eno uro, od polnoči do ene, nato se bo posušila. Kralj Matjaž bo medtem potegnil svoj meč iz nožnice in zbudil svojo vojsko. Peljal bo svoje zveste vojake iz votline v boj zoper sovražnike slovenskega ljudstva. Duh lipovega cvetja bo krepil v boju utrujene vojščake in ranjence v hipu ozdravljal. Mlačen veter bo navdihnil ljudi, da se bodo pridružili Matjaževi vojski. Zbirališče bo pri košati lipi, od koder bodo šli v boj za staro vero in pravico. Za orožje bodo prijeli vsi, mladi in stari. Poslednji boj se bo vodil na istem polju in pri isti lipi, kjer je bil Matjaž nekoč poražen. Matjažev boj, ki se je začel na božič, bo trajal do Sv. Jurija. Na Jurjevo pa bo Matjaž obesil na suho lipo svoj ščit in tedaj bo znova ozelenela. Pri kamniti mizi na polju pod lipo, ki ima sedem vrhov, bodo potem sklenili mir in ljudem bodo spet prišli nekdanji zlati časi, kakršne so poznali že pod kraljem Matjažem. »
Taja Vetrovec
Uporabljeni viri: Albert Kos: Slovenci in lipa, www.dvajset.si; Lipa, slovensko sveto drevo, www.hervardi.com
Najstarejša lipa na Slovenskem, je Najevska lipa na Ludranskem vrhu nad Črno na Koroškem. Imenuje se po domačiji, na kateri je zrasla. Stara je več kot 700 let, čeprav njene starosti ni mogoče natančno določiti, ker je njeno deblo, ki po obsegu meri nad deset metrov, votlo in ni mogoče prešteti letnic njene rasti. Avgusta leta 1991, le mesec dni po razglasitvi neodvisnosti Slovenije, je bilo pod to lipo prvo srečanje slovenskih državnikov, ki naj bi z obiskom teh krajev ter z druženjem s tamkajšnjimi prebivalci ohranjali izročilo prvobitne demokracije v vaških in mestnih skupnostih, v kateri ostaja oblast kar najtesneje povezana z ljudstvom ter hkrati zavezana odprtemu dialogu s političnimi nasprotniki oziroma z vsakokratno opozicijo. Lipa, katere široka krošnja obvladuje prizorišče teh srečanj, simbolizira nujnost, da se demokracija vrača k svojim izvorom, ter da današnji državniki v družbi z običajnimi državljani sami sebe in drug drugega preizprašujejo o svoji zavezanosti njenim temeljnim vrednotam.
Ezoterični in zdravilni pomen lipe
Po svojih energijskih značilnostih ima lipa s svojo mogočnostjo, pa tudi s svojimi specifičnimi kvalitetami zaščitno moč. S svojo visoko vibracijo resonira z višjimi stanji zavesti in na ta način ščiti in varuje pred vdori nižjih vplivov. Po svoji esencialni valovni dolžini resonira z vibracijo čiste in kozmične zavesti, kar sovpada z značilnostmi srčnega in grlnega energijskega središča. To pomeni, da njena bližina vpliva na kvalitete, ki jih želi napredujoči človek počasi razvijati; ljubezen, sočutje, razumevanje, odpuščanje, jasnost, čistost, veselje, mir, harmonija in dobrota. Odločilna stopnja tega razvoja je srčno središče, ki ustvarja ravnovesje moškega in ženskega principa ter ničto točko, kjer je hkrati polje neskončnih možnosti. Zato ni nenavadno, da predstavlja lipa med drugim, s svojo dolgoživostjo, tudi simbol neskončnosti in večnosti, s svojo simboliko srca, ki se izraža tudi z obliko listov pa tudi simbol duše, ki domuje v predelu srčnega središča in je povezana z večnim življenjem celotnega stvarstva. V tem polju neskončnih možnosti je tudi točka moči in uresničevanja želja, ki niso plod ega ampak višje resnice in višjega dobrega. Od zavedanja te resnice, ki se nahaja v samem srčnem središču, v biti vsake eksistence, ni daleč do tega, da se ta tudi izrazi navzven preko svobode govora, odločanja in uresničevanja skozi kozmično zavest v grlenem centru. Seveda se z dvigom zavesti v srčno središče dvignejo tudi stare srčne rane iz podzavesti in nezavednega, tako kot na osebnem tudi na kolektivnem nivoju in potrebujejo najprej obdobje zavedanja in sprejemanja, potem pa obdobje očiščenja, odpuščanja, ozdravitve in sprave. Šele potem je možen neoviran in stabilen obstoj na nivoju prepoznane identitete brez ponovnega padca navzdol na območje strahu in iz njega izvirajočih posledic. Kot prisotnost lipe zdravi in plemeniti človekovo srce na subtilnem energijskem nivoju, tako tudi izvlečki njenih cvetov pomirjajo srce in krepijo njegovo moč.
Legenda o Kralju Matjažu
»Kralj Matjaž je poražen na bojnem polju, kjer stoji lipa. Ostane mu le še toliko vojakov, da vsi skupaj najdejo prostor v senci te lipe. Z njimi se umakne v goro, ki zagrmi in jih zapre v votlino. Ko se bo Matjaževa brada devet krat ovila okrog kamnite mize, se bo skupaj s svojimi zvestimi vojaki zbudil. To se bo zgodilo tedaj, ko bo na svetu največja stiska, prišle bodo vsakovrstne nadloge in draginja bo prekipela do viška. Slovenskih rodoljubov bo ostalo le še toliko, da se bodo razvrstili v senci ene lipe. Ko bo napočil Matjažev čas, bo na božični večer pred njegovo votlino zrasla lipa. Ozelenela bo in zacvetela tako sladko, da bo vso okolico napolnila s prijetno vonjavo. Cvetela pa bo samo eno uro, od polnoči do ene, nato se bo posušila. Kralj Matjaž bo medtem potegnil svoj meč iz nožnice in zbudil svojo vojsko. Peljal bo svoje zveste vojake iz votline v boj zoper sovražnike slovenskega ljudstva. Duh lipovega cvetja bo krepil v boju utrujene vojščake in ranjence v hipu ozdravljal. Mlačen veter bo navdihnil ljudi, da se bodo pridružili Matjaževi vojski. Zbirališče bo pri košati lipi, od koder bodo šli v boj za staro vero in pravico. Za orožje bodo prijeli vsi, mladi in stari. Poslednji boj se bo vodil na istem polju in pri isti lipi, kjer je bil Matjaž nekoč poražen. Matjažev boj, ki se je začel na božič, bo trajal do Sv. Jurija. Na Jurjevo pa bo Matjaž obesil na suho lipo svoj ščit in tedaj bo znova ozelenela. Pri kamniti mizi na polju pod lipo, ki ima sedem vrhov, bodo potem sklenili mir in ljudem bodo spet prišli nekdanji zlati časi, kakršne so poznali že pod kraljem Matjažem. »
Taja Vetrovec
Uporabljeni viri: Albert Kos: Slovenci in lipa, www.dvajset.si; Lipa, slovensko sveto drevo, www.hervardi.com