Zavest in življenje
ZAVEST IN ŽIVLJENJE
Najprej je bila zavest. Zavest je resnica o obstoju in nosilec življenja. Čim je iskra zavesti prisotna, se okrog te prisotnosti oblikujejo pogoji življenja in življenje se formira. Zavest in življenje sta neločljiva. Življenje je ustvarjalna sila, ki oblikuje sebi samozadostne oblike, s pomočjo katerih se lahko izraža, je gibalo vseh sprememb in razvoja.
Zavest se v polni meri izraža in odraža kot oblika življenja. Življenje se manifestira v najrazličnejših oblikah in to zato, ker so tudi oblike ali stopnje zavesti zelo različne. Popolnejša kot je zavest, ki se manifestira skozi življenje, popolnejše bo življenje, ki je le odraz te zavesti oziroma njene stopnje razvoja.
Življenje je večno in ni je sile, ki bi ga lahko uničilo. Večnost je stanje izvora in vsega kar je iz njega izšlo. Večnost nima nobenega nasprotja, ki bi pomenilo njeno ogroženost, zato ona preprosto je, kot resnica.
Ko se zavest odtegne iz neke forme, se z njo odtegnejo vse tiste sile, ki formo oživljajo. Vedno umre le oblika, nikoli pa zavest, ki se po odtoku iz samostojne forme lahko priključi neki drugi zavesti in se tako podredi skupni obliki delovanja. Zavest deluje v svojem območju. Njeno delovanje pa se širi navzgor in prav tako tudi navzdol, v območje delovanja drugačne stopnje zavesti. To prehajanje pa je omogočeno zaradi vrat, ki onemogočajo obstoj hermetično zaprtih območij. Če bi bila območja zavesti hermetično zaprta, vpliv višje zavesti na nižjo ne bi bil možen in tudi obratno.
Simboli kot univerzalna govorica lahko vplivajo na to, da se določena vrata območij odpirajo in prav tako tudi zapirajo, ko je to potrebno. Simboli so sprejemniki za zavest. Simbol čisto določene in povsem ustrezne kvalitete lahko v nekem območju na stežaj odpre vrata za kvalitete zavesti, ki jih v danem območju še ni ali pa jih ni v zadostni meri. Tedaj se energija zavesti z višje ravni spusti na nižjo raven v obliki močne luči in presvetli vso tisto temo ali neosveščeno vsebino, ki je prisotna v območju. Ta luč zavesti, ki ji je simbol omogočil vstop, prečisti območje in s tem vzpostavi pogoje, da se informacije za življenje z višje ravni zasidrajo na tej prečiščeni ravni, ki se tako oplemenitena dvigne za stopnjo višje.
Simbol naj bi v tem območju deloval dalj časa in to zato, da se pogoji višje zavesti povsem utrdijo. Če se to dogaja pri človeku, se mora človek prilagoditi novim energijam zavesti. To prilagajanje sproži pri njem možnosti, da povsem ozavesti to spremembo, ki mu prinese nova spoznanja. Če ta spoznanja sprejme, rečemo, da se je njegova zavest razširila. Nove pogoje pa lahko tudi zavrne in tedaj rečemo, da preboj ni uspel. Uspel pa ni zato, ker njegova stopnja zavesti še ni bila primerno zrela za prehod v nekoliko bolj razširjeno zavest.
BIOPOLJE IN SIMBOLI
Znanstvene temelje za proučevanje simbolov je v prvi polovici prejšnjega stoletja postavil švicarski psiholog Carl G. Jung. Po Jungu je nezaveden del človekove psihe zmožen porajati simbole. V nezavednem delu psihe nastajajo arhetipi. Arhetipi so podedovani vzorci čustvenega in mentalnega vedenja. Simboli pa so vsebine arhetipov, izražene v slikovni obliki.
Jung je ugotovil, da imajo arhetipi izjemen vpliv na posameznika; oblikujejo njegova čustva ter njegov duhovni in etični nazor; vplivajo na njegov odnos do drugih, s tem pa navsezadnje na njegovo usodo v celoti. Vedel je, da so arhetipski simboli v posamezniku razvrščeni po vzorcu celovitosti in da ustrezno razumevanje teh simbolov lahko učinkuje zdravilno.
Kot pionir na tem področju se je vselej zavedal, da obstaja še neizmerno število vprašanj, ki čakajo na obravnavo. Zato njegovi koncepti oblikujejo tako imenovan odprt sistem, ki ne zapira vrat morebitnim novim odkritjem.
Z lastnimi raziskavami pa smo ugotovili, da je mogoče izraziti vsebino vsakega arhetipa s simbolom. Simbol je lahko enodimenzionalen, dvodimenzionalen, lahko ima prostorsko obliko, obstajajo tudi simboli, ki učinkujejo v časovni razsežnosti. Okrog simbolov se širi posebno polje, ki ga imenujemo biopolje. Prav tako smo ugotovili, da simboli učinkujejo na človeka enako, kot bi učinkovali njihovi arhetipi, pri tem pa ni potrebno, da človek gleda v simbol, niti ni potrebno, da ve zanj. Za učinkovanje simbola zadostuje, da se človek nahaja v njegovem biopolju. Biopolje je območje življenja, njegova duhovna vsebina in ga najdemo povsod v naravi. Biopolje okrog telesa pa imenujemo avra. Jungova predvidevanja, da simboli lahko učinkujejo zdravilno, so se izkazala za popolnoma točna. Za vzpostavitev zdravilnega učinkovanja simbolov je potrebno poznati tehnologijo njihove uporabe.
Regulator biopolja Oka je naprava sestavljena iz enodimenzionalnih, dvodimenzionalnih in prostorskih simbolov, torej iz oblik, ki učinkujejo v biopolju. Simboli so vgrajeni po vzorcu celovitosti, kot je svetoval Jung. Posega globoko v nezavedno, v duhovna telesa, človeku daje moč in mu postavlja ravnotežje, ne da bi za to zaprosil, učinkuje samodejno takoj ko pride človek v polje učinkovanja naprave. Učinkovitost naprave se poveča, če se z njo vzpostavi vizualni kontakt.
BIOPOLJE IN FIZIKA
Najprej je bila zavest. Zavest je resnica o obstoju in nosilec življenja. Čim je iskra zavesti prisotna, se okrog te prisotnosti oblikujejo pogoji življenja in življenje se formira. Zavest in življenje sta neločljiva. Življenje je ustvarjalna sila, ki oblikuje sebi samozadostne oblike, s pomočjo katerih se lahko izraža, je gibalo vseh sprememb in razvoja.
Zavest se v polni meri izraža in odraža kot oblika življenja. Življenje se manifestira v najrazličnejših oblikah in to zato, ker so tudi oblike ali stopnje zavesti zelo različne. Popolnejša kot je zavest, ki se manifestira skozi življenje, popolnejše bo življenje, ki je le odraz te zavesti oziroma njene stopnje razvoja.
Življenje je večno in ni je sile, ki bi ga lahko uničilo. Večnost je stanje izvora in vsega kar je iz njega izšlo. Večnost nima nobenega nasprotja, ki bi pomenilo njeno ogroženost, zato ona preprosto je, kot resnica.
Ko se zavest odtegne iz neke forme, se z njo odtegnejo vse tiste sile, ki formo oživljajo. Vedno umre le oblika, nikoli pa zavest, ki se po odtoku iz samostojne forme lahko priključi neki drugi zavesti in se tako podredi skupni obliki delovanja. Zavest deluje v svojem območju. Njeno delovanje pa se širi navzgor in prav tako tudi navzdol, v območje delovanja drugačne stopnje zavesti. To prehajanje pa je omogočeno zaradi vrat, ki onemogočajo obstoj hermetično zaprtih območij. Če bi bila območja zavesti hermetično zaprta, vpliv višje zavesti na nižjo ne bi bil možen in tudi obratno.
Simboli kot univerzalna govorica lahko vplivajo na to, da se določena vrata območij odpirajo in prav tako tudi zapirajo, ko je to potrebno. Simboli so sprejemniki za zavest. Simbol čisto določene in povsem ustrezne kvalitete lahko v nekem območju na stežaj odpre vrata za kvalitete zavesti, ki jih v danem območju še ni ali pa jih ni v zadostni meri. Tedaj se energija zavesti z višje ravni spusti na nižjo raven v obliki močne luči in presvetli vso tisto temo ali neosveščeno vsebino, ki je prisotna v območju. Ta luč zavesti, ki ji je simbol omogočil vstop, prečisti območje in s tem vzpostavi pogoje, da se informacije za življenje z višje ravni zasidrajo na tej prečiščeni ravni, ki se tako oplemenitena dvigne za stopnjo višje.
Simbol naj bi v tem območju deloval dalj časa in to zato, da se pogoji višje zavesti povsem utrdijo. Če se to dogaja pri človeku, se mora človek prilagoditi novim energijam zavesti. To prilagajanje sproži pri njem možnosti, da povsem ozavesti to spremembo, ki mu prinese nova spoznanja. Če ta spoznanja sprejme, rečemo, da se je njegova zavest razširila. Nove pogoje pa lahko tudi zavrne in tedaj rečemo, da preboj ni uspel. Uspel pa ni zato, ker njegova stopnja zavesti še ni bila primerno zrela za prehod v nekoliko bolj razširjeno zavest.
BIOPOLJE IN SIMBOLI
Znanstvene temelje za proučevanje simbolov je v prvi polovici prejšnjega stoletja postavil švicarski psiholog Carl G. Jung. Po Jungu je nezaveden del človekove psihe zmožen porajati simbole. V nezavednem delu psihe nastajajo arhetipi. Arhetipi so podedovani vzorci čustvenega in mentalnega vedenja. Simboli pa so vsebine arhetipov, izražene v slikovni obliki.
Jung je ugotovil, da imajo arhetipi izjemen vpliv na posameznika; oblikujejo njegova čustva ter njegov duhovni in etični nazor; vplivajo na njegov odnos do drugih, s tem pa navsezadnje na njegovo usodo v celoti. Vedel je, da so arhetipski simboli v posamezniku razvrščeni po vzorcu celovitosti in da ustrezno razumevanje teh simbolov lahko učinkuje zdravilno.
Kot pionir na tem področju se je vselej zavedal, da obstaja še neizmerno število vprašanj, ki čakajo na obravnavo. Zato njegovi koncepti oblikujejo tako imenovan odprt sistem, ki ne zapira vrat morebitnim novim odkritjem.
Z lastnimi raziskavami pa smo ugotovili, da je mogoče izraziti vsebino vsakega arhetipa s simbolom. Simbol je lahko enodimenzionalen, dvodimenzionalen, lahko ima prostorsko obliko, obstajajo tudi simboli, ki učinkujejo v časovni razsežnosti. Okrog simbolov se širi posebno polje, ki ga imenujemo biopolje. Prav tako smo ugotovili, da simboli učinkujejo na človeka enako, kot bi učinkovali njihovi arhetipi, pri tem pa ni potrebno, da človek gleda v simbol, niti ni potrebno, da ve zanj. Za učinkovanje simbola zadostuje, da se človek nahaja v njegovem biopolju. Biopolje je območje življenja, njegova duhovna vsebina in ga najdemo povsod v naravi. Biopolje okrog telesa pa imenujemo avra. Jungova predvidevanja, da simboli lahko učinkujejo zdravilno, so se izkazala za popolnoma točna. Za vzpostavitev zdravilnega učinkovanja simbolov je potrebno poznati tehnologijo njihove uporabe.
Regulator biopolja Oka je naprava sestavljena iz enodimenzionalnih, dvodimenzionalnih in prostorskih simbolov, torej iz oblik, ki učinkujejo v biopolju. Simboli so vgrajeni po vzorcu celovitosti, kot je svetoval Jung. Posega globoko v nezavedno, v duhovna telesa, človeku daje moč in mu postavlja ravnotežje, ne da bi za to zaprosil, učinkuje samodejno takoj ko pride človek v polje učinkovanja naprave. Učinkovitost naprave se poveča, če se z njo vzpostavi vizualni kontakt.
BIOPOLJE IN FIZIKA
Zdi se, da so fiziki, ki raziskujejo teorijo strun že pripeljali evolucijo svojega uma do duhovnih razsežnosti, saj raziskujejo dimenzije, materijo in energijo, ki jih ne moremo več zaznavati z instrumenti, niti ne opazovati s fizičnimi očmi, lahko pa jih zaznavamo z duhovnimi čutili.
Biopolje predstavlja simetrijo temni energiji, temni snovi in drugim prostorskim dimenzijam iz teorije strun. Simetrija je lastnost fizikalnega sistema, ki se ne spremeni, ko se spreminja sistem. Simetrija je v ozadju zakonov vesolja. Osnovne fizikalne sile v vesolju, elektromagnetna, šibka, močna in gravitacijska so si med seboj v simetriji. Preprost zgled simetrije vidimo ko vrtimo v roki biljardno kroglo – okoli katerekoli osi je videti popolnoma enaka. Princip simetrije uporabljajo fiziki za izračunavanje matematično nepremagljivih težavnosti, zlasti v teoriji strun. Problem se lahko razreši z izračunom simetričnega pojava, ki da isto fiziko, vendar mnogo lažjo matematiko.
Hiter razvoj fizike je pripeljal do neverjetnih spoznanj, ki jih ni več mogoče meriti z instrumenti, zasnovanimi tako, da zaznavajo le materijo v našem vesolju. Novotonovo, Einsteinovo in kvantno fiziko je mogoče meriti, temne snovi in energije pa ne, ker sta narejeni iz materije, ki je ni v našem vesolju, drugih prostorskih dimenzij pa ni mogoče opazovati. Vidimo namreč le prve tri dimenzije, strune pa so tako majhne, da jih ni mogoče zaznati z nobenim pospeševalnikom delcev. S proučevanjem simetrije med biopoljem in sodobno fiziko pa bi lahko proučevali oboje in tako merili neizmerljivo
Biopolje predstavlja simetrijo temni energiji, temni snovi in drugim prostorskim dimenzijam iz teorije strun. Simetrija je lastnost fizikalnega sistema, ki se ne spremeni, ko se spreminja sistem. Simetrija je v ozadju zakonov vesolja. Osnovne fizikalne sile v vesolju, elektromagnetna, šibka, močna in gravitacijska so si med seboj v simetriji. Preprost zgled simetrije vidimo ko vrtimo v roki biljardno kroglo – okoli katerekoli osi je videti popolnoma enaka. Princip simetrije uporabljajo fiziki za izračunavanje matematično nepremagljivih težavnosti, zlasti v teoriji strun. Problem se lahko razreši z izračunom simetričnega pojava, ki da isto fiziko, vendar mnogo lažjo matematiko.
Hiter razvoj fizike je pripeljal do neverjetnih spoznanj, ki jih ni več mogoče meriti z instrumenti, zasnovanimi tako, da zaznavajo le materijo v našem vesolju. Novotonovo, Einsteinovo in kvantno fiziko je mogoče meriti, temne snovi in energije pa ne, ker sta narejeni iz materije, ki je ni v našem vesolju, drugih prostorskih dimenzij pa ni mogoče opazovati. Vidimo namreč le prve tri dimenzije, strune pa so tako majhne, da jih ni mogoče zaznati z nobenim pospeševalnikom delcev. S proučevanjem simetrije med biopoljem in sodobno fiziko pa bi lahko proučevali oboje in tako merili neizmerljivo
Temna snov in temna energija – aura in biopolje
Astronomi so proučevali gibanje zvezd v številnih vrtečih se galaksijah in ugotovili, da bi veliko zvezd moralo odnesti iz galaksije, če bi obstajala le vidna snov. Gravitacija vidne snovi je mnogo premajhna. Podrobna analiza je pokazala, da bi zvezde ostale gravitacijsko vezane, če bi bile galaksije, ki so jih naseljevale, potopljene v velikanski oblak nevidne snovi.
Ta snov se ne nakopiči v zvezde, jih obdaja in ne oddaja svetlobe, zato so jo imenovali temna snov. Izračunali so, da vsebujejo svetle sestavine vesolja, tistega, ki ga vidimo le 5 odstotkov kritične gostote snovi in energije celotnega univerzuma. Naše zvezde so le majcene luči v velikanskem morju temne snovi. S proučevanjem njenih gravitacijskih učinkov so fiziki ugotovili, da pokriva okoli 25 odstotkov kritične gostote vesolja. Vendar temna snov ni samo okrog galaksij in zvezd, nahaja se tudi okrog planetov in okrog vsake stvari na planetu. Fiziki za zdaj še ne vedo iz česa je temna snov, niti je ne morejo meriti. Da obstaja, so zanesljivo potrdila le posredna opazovanja in izračuni.
Med temno snovjo iz fizike in biopoljem, lahko poiščemo simetrijo. Tudi biopolje je okrog planetov, zvezd in galaksij, okrog vsake stvari na planetu, tudi okrog našega telesa, ne odbija svetlobe in je ne moremo meriti s fizikalnimi instrumenti. Za biopolje in temno snov velja, da ne vemo, iz česa sta, vendar gre za isto stvar. Biopolje je samo drugačen izraz za temno snov. Avra, ki se nahaja okrog telesa pa je tisti del temne snovi, ki vsebuje informacije življenja. Avre pa ni tako težko meriti kakor temne snovi, saj jo lahko merimo z radiestezijsko metodo. Radiestezijska metoda merjenja pa je merjenje z našim duhovnim telesom, s tistim, ki ni narejeno iz običajne snovi, ki odbija svetlobo.
Temne snovi fizikom ni bilo težko pojasniti, ker je vezana na gravitacijski prijem v galaksijah. Po teoriji o splošni relativnosti prispevata k velikosti gravitacijskega polja poleg mase še energija in pritisk. V skupni masi kritične gostote vesolja manjka še 70 odstotkov energije. Tudi te energije, ki so jo poimenovali temna energija, znanstveniki ne morejo meriti niti opazovati in za zdaj še ne vedo iz česa je. V nasprotju s temno snovjo pa se ne ovija okrog vidne materije, temveč je enakomerno razporejena po celotnem vesolju.
Med temno energijo in bioenergijo spet lahko poiščemo simetrijo. Bioenergija, ki je razpršena po vsem vesolju je zrcaljenje življenja. Vanjo je vključeno prav vse, kar ima moč manifestiranja. Bioenergija je energija v biopolju in je le drugačen izraz za temno energijo. Tudi bioenergijo lahko merimo z radiestezijsko metodo. S proučevanjem biopolja in bioenergije proučujemo življenje. Življenje je zrcalna simetrija biopolja.
Teorija kaosa in regulatorji biopolja
Fizik Robert Shaw je okrog leta 1980 začel raziskovati kaotične fizikalne pojave, na primer kapljanje vode iz slabo zatesnjene pipe. Kmalu je ugotovil, da so matematične enačbe, s katerimi bi lahko izračunal, kdaj bo padla posamezna kapljica iz pipe, silno zapletene in skoraj nerešljive. Domislil se je rešitve, ki je pozneje razširila novo področje raziskav v fiziki: meril je čas padca posamezne kaplje in iz tega s poenostavljenimi enačbami dobil zakonitosti, po katerih se je dalo napovedati izide. Zakonitosti, ki jih je z računalniško tehniko narisal v obliki »čudnih atraktorjev«, ki so geometrijski objekti, ni našel v natančnih fizikalnih enačbah, ampak v številčni vrednosti končnega rezultata.
Razvila se je teorija kaosa, ki je danes uporabna v biologiji, medicini, tehniki, ekonomiji, pri napovedovanju vremena, skoraj povsod. Fenomenološki opis kako je mogoče poiskati urejenost v kaosu, so poimenovali »zakon o podobnosti prek meril«. Nekje znotraj kaosa je skrit red v obliki informacije in našli so način, kako priti do nje.
Nekaj podobnega sem odkril pri razvoju regulatorjev biopolja. Z opazovanjem in logičnim sklepanjem sem ugotovil, da učinkujejo predvsem oblike izdelkov, vendar ne katere koli temveč le tiste, ki so povezane s fizikalnimi pojavi v vidni naravi in v biopolju. Tako sem izoblikoval pravilo: Regulator biopolja dobimo, če izdelamo predmet enake oblike, kot jo ima fizikalni pojav v biopolju ali graf matematične enačbe, ki opisuje fizikalni pojav v naravi.
Naredil sem regulator, ki je posnemal obliko kristalne rešetke železa, in takega, ki je posnemal obliko vala, ki jo naredi kapljica, ko pade na gladino vode. Učinkovanje teh izdelkov je bilo zadovoljivo, vendar se je pokazalo, da je mogoče izdelati še bolj kakovostne izdelke z uporabo oblik orbital iz kvantne fizike. Najbolj kakovostne naprave pa se dobi, če z obliko posnemamo fizikalni pojav v biopolju. Regulator biopolja Oka je zasnovan kot tročan, fizikalni pojav v biopolju, ki je poznan v naši kulturni dediščini že 6000 let.
Za izdelavo regulatorjev biopolja sem našel zakonitosti v grafični obliki matematičnih enačb, ki opisujejo fizikalne pojave. Torej v geometriji, to pomeni, da regulatorji ustvarjajo urejenost v kaosu po zakonu o podobnosti prek meril. Ta zakon predstavlja simetrijo kaosu. Z regulatorji biopolja zmanjšujemo neurejenost v biopolju, v jeziku fizike bi rekli, da zmanjšujemo entropijo.
Entropija in biopolje
Pojem entropije so odkrili med industrijsko revolucijo, v drugi polovici 19. stoletja. Entropija je mera količine nereda v fizikalnem sistemu. Lahko se jo izračuna; najprej so jo računali v termodinamiki, nato še v drugih vejah fizike, vendar se je pozneje izraz uveljavil povsod, za opisovanje stopnje nereda v nekem okolju. Fizika pozna sisteme pri katerih se entropija ne spremeni, vendar je težnja večine fizikalnih sistemov taka, da se razvijajo proti stanjem z višjo entropijo, to je znano kot »drugi zakon termodinamike«. Vendar moramo poudariti, da to ni zakon v konvencionalnem pomenu, kajti sistem lahko preide iz stanja z visoko entropijo v stanje z nižjo entropijo. Statistične enačbe entropije dopuščajo tudi njeno znižanje.
In kakšno zvezo ima entropija z biopoljem? Kar veliko, bolezen je v bistvu nered ali neurejenost sistema. V jeziku fizike je bolezen visoka stopnja entropije v telesu. Še pred nastankom bolezni v fizičnem telesu se poruši ravnotežje v njegovem biopolju. Ravnotežje v biopolju telesa pa se ruši zaradi škodljivih zunanjih vplivov, sevanj, strupov v hrani in zraku, zaradi človekovih lastnih kaotičnih čustvenih vsebin, stresa, fizičnega izčrpavanja, pomanjkanja gibanja, pomanjkanja počitka in sprostitve, neustrezne prehrane in nezdravega načina življenja. (Franc Šturm)
Astronomi so proučevali gibanje zvezd v številnih vrtečih se galaksijah in ugotovili, da bi veliko zvezd moralo odnesti iz galaksije, če bi obstajala le vidna snov. Gravitacija vidne snovi je mnogo premajhna. Podrobna analiza je pokazala, da bi zvezde ostale gravitacijsko vezane, če bi bile galaksije, ki so jih naseljevale, potopljene v velikanski oblak nevidne snovi.
Ta snov se ne nakopiči v zvezde, jih obdaja in ne oddaja svetlobe, zato so jo imenovali temna snov. Izračunali so, da vsebujejo svetle sestavine vesolja, tistega, ki ga vidimo le 5 odstotkov kritične gostote snovi in energije celotnega univerzuma. Naše zvezde so le majcene luči v velikanskem morju temne snovi. S proučevanjem njenih gravitacijskih učinkov so fiziki ugotovili, da pokriva okoli 25 odstotkov kritične gostote vesolja. Vendar temna snov ni samo okrog galaksij in zvezd, nahaja se tudi okrog planetov in okrog vsake stvari na planetu. Fiziki za zdaj še ne vedo iz česa je temna snov, niti je ne morejo meriti. Da obstaja, so zanesljivo potrdila le posredna opazovanja in izračuni.
Med temno snovjo iz fizike in biopoljem, lahko poiščemo simetrijo. Tudi biopolje je okrog planetov, zvezd in galaksij, okrog vsake stvari na planetu, tudi okrog našega telesa, ne odbija svetlobe in je ne moremo meriti s fizikalnimi instrumenti. Za biopolje in temno snov velja, da ne vemo, iz česa sta, vendar gre za isto stvar. Biopolje je samo drugačen izraz za temno snov. Avra, ki se nahaja okrog telesa pa je tisti del temne snovi, ki vsebuje informacije življenja. Avre pa ni tako težko meriti kakor temne snovi, saj jo lahko merimo z radiestezijsko metodo. Radiestezijska metoda merjenja pa je merjenje z našim duhovnim telesom, s tistim, ki ni narejeno iz običajne snovi, ki odbija svetlobo.
Temne snovi fizikom ni bilo težko pojasniti, ker je vezana na gravitacijski prijem v galaksijah. Po teoriji o splošni relativnosti prispevata k velikosti gravitacijskega polja poleg mase še energija in pritisk. V skupni masi kritične gostote vesolja manjka še 70 odstotkov energije. Tudi te energije, ki so jo poimenovali temna energija, znanstveniki ne morejo meriti niti opazovati in za zdaj še ne vedo iz česa je. V nasprotju s temno snovjo pa se ne ovija okrog vidne materije, temveč je enakomerno razporejena po celotnem vesolju.
Med temno energijo in bioenergijo spet lahko poiščemo simetrijo. Bioenergija, ki je razpršena po vsem vesolju je zrcaljenje življenja. Vanjo je vključeno prav vse, kar ima moč manifestiranja. Bioenergija je energija v biopolju in je le drugačen izraz za temno energijo. Tudi bioenergijo lahko merimo z radiestezijsko metodo. S proučevanjem biopolja in bioenergije proučujemo življenje. Življenje je zrcalna simetrija biopolja.
Teorija kaosa in regulatorji biopolja
Fizik Robert Shaw je okrog leta 1980 začel raziskovati kaotične fizikalne pojave, na primer kapljanje vode iz slabo zatesnjene pipe. Kmalu je ugotovil, da so matematične enačbe, s katerimi bi lahko izračunal, kdaj bo padla posamezna kapljica iz pipe, silno zapletene in skoraj nerešljive. Domislil se je rešitve, ki je pozneje razširila novo področje raziskav v fiziki: meril je čas padca posamezne kaplje in iz tega s poenostavljenimi enačbami dobil zakonitosti, po katerih se je dalo napovedati izide. Zakonitosti, ki jih je z računalniško tehniko narisal v obliki »čudnih atraktorjev«, ki so geometrijski objekti, ni našel v natančnih fizikalnih enačbah, ampak v številčni vrednosti končnega rezultata.
Razvila se je teorija kaosa, ki je danes uporabna v biologiji, medicini, tehniki, ekonomiji, pri napovedovanju vremena, skoraj povsod. Fenomenološki opis kako je mogoče poiskati urejenost v kaosu, so poimenovali »zakon o podobnosti prek meril«. Nekje znotraj kaosa je skrit red v obliki informacije in našli so način, kako priti do nje.
Nekaj podobnega sem odkril pri razvoju regulatorjev biopolja. Z opazovanjem in logičnim sklepanjem sem ugotovil, da učinkujejo predvsem oblike izdelkov, vendar ne katere koli temveč le tiste, ki so povezane s fizikalnimi pojavi v vidni naravi in v biopolju. Tako sem izoblikoval pravilo: Regulator biopolja dobimo, če izdelamo predmet enake oblike, kot jo ima fizikalni pojav v biopolju ali graf matematične enačbe, ki opisuje fizikalni pojav v naravi.
Naredil sem regulator, ki je posnemal obliko kristalne rešetke železa, in takega, ki je posnemal obliko vala, ki jo naredi kapljica, ko pade na gladino vode. Učinkovanje teh izdelkov je bilo zadovoljivo, vendar se je pokazalo, da je mogoče izdelati še bolj kakovostne izdelke z uporabo oblik orbital iz kvantne fizike. Najbolj kakovostne naprave pa se dobi, če z obliko posnemamo fizikalni pojav v biopolju. Regulator biopolja Oka je zasnovan kot tročan, fizikalni pojav v biopolju, ki je poznan v naši kulturni dediščini že 6000 let.
Za izdelavo regulatorjev biopolja sem našel zakonitosti v grafični obliki matematičnih enačb, ki opisujejo fizikalne pojave. Torej v geometriji, to pomeni, da regulatorji ustvarjajo urejenost v kaosu po zakonu o podobnosti prek meril. Ta zakon predstavlja simetrijo kaosu. Z regulatorji biopolja zmanjšujemo neurejenost v biopolju, v jeziku fizike bi rekli, da zmanjšujemo entropijo.
Entropija in biopolje
Pojem entropije so odkrili med industrijsko revolucijo, v drugi polovici 19. stoletja. Entropija je mera količine nereda v fizikalnem sistemu. Lahko se jo izračuna; najprej so jo računali v termodinamiki, nato še v drugih vejah fizike, vendar se je pozneje izraz uveljavil povsod, za opisovanje stopnje nereda v nekem okolju. Fizika pozna sisteme pri katerih se entropija ne spremeni, vendar je težnja večine fizikalnih sistemov taka, da se razvijajo proti stanjem z višjo entropijo, to je znano kot »drugi zakon termodinamike«. Vendar moramo poudariti, da to ni zakon v konvencionalnem pomenu, kajti sistem lahko preide iz stanja z visoko entropijo v stanje z nižjo entropijo. Statistične enačbe entropije dopuščajo tudi njeno znižanje.
In kakšno zvezo ima entropija z biopoljem? Kar veliko, bolezen je v bistvu nered ali neurejenost sistema. V jeziku fizike je bolezen visoka stopnja entropije v telesu. Še pred nastankom bolezni v fizičnem telesu se poruši ravnotežje v njegovem biopolju. Ravnotežje v biopolju telesa pa se ruši zaradi škodljivih zunanjih vplivov, sevanj, strupov v hrani in zraku, zaradi človekovih lastnih kaotičnih čustvenih vsebin, stresa, fizičnega izčrpavanja, pomanjkanja gibanja, pomanjkanja počitka in sprostitve, neustrezne prehrane in nezdravega načina življenja. (Franc Šturm)